Na prvi pogled je vse to delovalo zmedeno.

Toda sčasoma sem razumel zelo preprosto stvar.

To ni bil kaos.

Bil je prehod.

Ljudje so prihajali iz različnih smeri, se za trenutek ustavili, nekaj rekli, nekaj kupili, potem pa šli naprej. Nihče ni poskušal vsega ustaviti ali dokončno razložiti.

Samo premikali so se skozi prostor.

Takrat sem pomislil, da je morda prav to tisto, kar današnjemu svetu manjka.

Veliko stvari danes želi biti dokončnih.

Dokončna mnenja.
Dokončne razlage.
Dokončne identitete.

Toda življenje je bližje trgu kot trdnjavi.

Ljudje prihajajo.
Pogovori se začnejo.
Potem se stvari spet premaknejo.

Če poskušaš vse ustaviti, se prostor zapre.

Če sprejmeš prehod, se prostor odpre.

Takrat svet začne spet dihati.

Ko sem prišel do pomola, je ladja že čakala.

Potniki so počasi stopali na krov. Nekateri so nosili torbe, drugi so še vedno gledali nazaj proti mestu.

Tudi to je bil majhen prehod.

In takrat sem začel razumeti, da se je iz vseh teh dni med otoki počasi izoblikovalo nekaj zelo preprostega.

Drža.

Sposobnost, da ostaneš na poti.

Da sprejmeš, da se stvari premikajo.

In da v tem gibanju včasih nastane več jasnosti kot v vseh dokončnih odgovorih.

To je morda tisto, kar mi je postalo jasno med otoki.

Prehod ni samo gibanje.

Je način, kako človek ostane odprt svetu.

Ko so gostje odšli, sva za hip ostala sama.

— Ste tukaj prvič? me je vprašala.
— Da, prvič.

Nasmehnila se je, kot da tak odgovor sliši pogosto.

— Večina pride prvič. Potem pa se nekateri začnejo vračati.

Nekaj časa sva še govorila. Iz kratkih stavkov sem počasi razbral njeno zgodbo. Nekoč je živela v velikih mestih, veliko potovala, delala med projekti, ljudmi in letališči. Potem je nekega dne zavila drugam.

— Hotela sem imeti več časa na enem mestu, je rekla.

To ni zvenelo kot velika odločitev. Bolj kot nekaj, kar se je dolgo premikalo v njej, dokler ni postalo dovolj preprosto, da je lahko sledila.

Zdaj je delala za agencijo, ki je skrbela za goste na otoku, in večji del leta preživela tukaj.

— Tako je zdaj.

Ko je to rekla, sva oba za trenutek pogledala proti morju. Valovi so bili komaj vidni. Samo svetloba se je počasi premikala po vodi, borovci pa so se rahlo nagnili in spet obstali.

Njen stavek ni zvenel ne utrujeno ne ponosno. Ničesar ni zagovarjal. Bil je miren, skoraj lahek, in prav zato me je zadel močneje, kot bi si bil pripravljen priznati.

Ne zato, ker bi si želel njenega življenja.

Bolj zato, ker je v njenem glasu bilo nekaj, česar sam nisem poznal dovolj dobro. Kot da je nekje prišla do točke, kjer človek ne preverja več neprestano, kaj vse je pustil drugje. Kjer en kraj za nekaj časa zadošča.

Še nekaj časa sva stala tam, potem pa sva se poslovila.

Ko sem pozneje hodil ob obali, sem tisti stavek še vedno nosil s seboj.

Tako je zdaj.

V njem ni bilo nič dokončnega, pa vendar je imel težo. Kot da ne govori o koncu iskanja, ampak o nekem mirnejšem razmerju do lastnega življenja.

Ob tem sem začutil nekaj, česar si nisem znal povsem razložiti. Ne ravno zavisti. Tudi ne občudovanja. Bolj tiho nelagodje, ker sem vedel, kako hitro se v meni oglasi potreba po naslednjem kraju, naslednji poti, naslednjem odhodu.

Morje ob obali je bilo skoraj mirno. Le tu in tam se je ob kamen razbila manjša sled vala.

Hodil sem počasi in mislil, da je morda najteže prav to: ne priti nekam, ampak ostati dovolj dolgo, da ti ni treba več ves čas gledati drugam.