PRIOBALJE
Lahko brskamo po knjigah in poskušamo ugotoviti prispodoba česa je bila človeku modrina neba ali morja. Kako jo je občutil, kako si jo je razlagal, saj je povsem očitno, da gre za nekaj zelo globokega ali velikega. Drugačnega. Iz premišljevanja o tem so nastale kulture, civilizacije, šole, filozofije, religije. A enostavneje se je postaviti na obalo in tam poskušati poiskati odgovor na to vprašanje. Odgovor se zdi blizu zlasti v času, ko se obe modrini povežeta in zabrišeta horizont, ko postane jasno, da je nastal neposreden stik med vesoljnim svetom, ki nas obdaja, in enako vesoljno dušo, ki je v nas, ko nastane ena še večja nedoumljiva neskončnost. Tekom let sem se zalotil, da se k morju vračam prav s tem namenom, zaradi nekakšnega poenotenja. In ker nisem kakšen morjeplovec, niti prostočasno, sem se sprijaznil s pohajkovanji ob obali, kjer se je izkazalo, da še zdaleč ne gre za obrobni prostor, temveč dejansko prehodni prostor posebnega vzdušja. Priobalje je lahko prispodoba za podzavest, modrina za nezavedno. Slednje kot čista neznana snov, ostalo okrog nje pa oborina, ki jo razlaga. Dokler si ne bomo povsem razložili za kaj gre v obeh primerih, bodo prispodobe živele lagodno naprej.
Cikel fotografij zbranih v nekaj albumih sem poimenoval Priobalje. Metoda je preprosta. Ko nekje ob morju začutim kar-koli-že, pohitim z nastavitvami aparata, da bi lahko ulovil trenutek, a se zmeraj izkaže, da gre bolj za stanje, ki se kaže in bo najverjetneje potrajalo. In potem fotografa zamenja arhitekt, ki se vpraša: “Kako ograditi to čisto snov?”
